Luke 14

14. Poglavje

1In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili. 2In glej, vodeničen človek je bil pred njim. 3In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne? 4Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti. 5In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan? 6In niso mu mogli odgovoriti na to. 7Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim: 8Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega 9in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor. 10Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj. 11Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan. 12Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. 13Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, 14in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih. 15Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem. 16On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil. 17In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno! 18In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me! 19A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me! 20Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti. 21In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce. 22In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora. 23Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja. 24Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje. 25Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče: 26Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec. 27Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec. 28Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela? 29da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati, 30govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati. 31Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi? 32Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč. 33Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. 34Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila? 35Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!